03.01.2018

Slovenske orlice in njihova ljubezen do skokov

Smučarski skoki so šport, ki je popolnoma drugačen od vseh ostalih. Poleg tega, da so močno individualni, mora skakalca že od začetka gnati ljubezen do skokov – nihče se po naključju ne znajde na vrhu smučarske skakalnice, kjer bi se brezglavo spustil v dolino. Če vprašamo naše orlice, je ljubezen do letenja tista, ki jih žene naprej, najpomembnejše pa je to, da so dekleta ter njihova trenerja, kljub individualni naravi smučarskih skokov, ekipa, ki se veseli uspehov vsake posameznice. S tem v mislih se podajajo tudi v letošnjo zimsko sezono, ki bo zaradi olimpijskih iger še posebej zanimiva – in tako kot one tudi mi upamo, da jim bo uspelo poleteti do stopničk tako na Ljubnem kot v Južni Koreji.

Kako ste začele s skoki, glede na to, da ta šport ni nekaj, kar bi posameznik odkril po naključju?

Nika: Moja brata sta bila tista, ki sta se prva odločila, da bi rada skakala, potem pa sem sledila še jaz. Na dnevu odprtih vrat v Žireh sem se dokončno odločila, da mi je ta šport res všeč in da ga želim trenirati.

Ema: Tudi v moji družini sta bila pred menoj skakalca že starejša brat in sestra, zato sem se zelo hitro odločila, da se bom s tem športom ukvarjala tudi jaz. Vendar sem morala počakati do svojega 6. leta, saj mi je mami obljubila, da lahko začnem skakati takrat, ko bom začela hoditi v šolo.

Urša: Mene pa je navdušil oči, ko sem ga ob neki priložnosti videla na kmečki tekmi skakati z alpskimi smučkami. Poleg velike skakalnice so za otroke naredili še manjšo, kjer sva z bratom prvič izkusila slast tekmovanja.

 

Večina vas torej prihaja iz družin, v katerih smučarski skoki igrajo pomembno vlogo. Ali to pomeni, da vas je družina v tem športnem udejstvovanju podpirala že od vsega začetka?

Špela: S strani družine imam res popolno podporo že od začetka. Vsak dan znova sem hvaležna, da imam okoli sebe družinske člane, na katere se lahko obrnem v vsaki situaciji – vedno vedo, kaj je potrebno
reči in kdaj se umakniti ter mi dati čas in prostor.

Ema: Tudi pri meni je podpora družine prisotna že od začetka in zdi se mi, da pride to najbolj do izraza prav na tekmah.

Katja: Kljub podpori, ki mi jo nudi vsa družina, bo moja mami še zdaj velikokrat povedala, da je sicer zelo ponosna in vesela, da treniram skoke, ampak jo je še vedno vsakič znova strah, ko se povzpnem na vrh skakalnice.

 

Kljub podpori družine se je torej vsaka izmed vas sama odločila, da bo začela trenirati skoke. Katera je danes tista stvar, ki vam je pri tem športu najbolj všeč?

Nika: Letenje, seveda. Prepričana sem, da bi čisto vsaka izmed deklet dala enak odgovor.

 

Kaj je pomembnejše pri smučarskih skokih – vrhunska fizična pripravljenost ali igra večjo vlogo skakalčeva samozavest?

Katja: Mislim, da je za vrhunski rezultat zelo pomembno oboje. Fizična pripravljenost igra pomembno vlogo pri tem, da lahko zdržiš celo sezono, da ne pride do poškodb, pa tudi izvedba skokov je zaradi tega seveda boljša. So pa smučarski skoki tak šport, da je potrebno biti tudi zelo dobro psihično pripravljen, ker na koncu to velikokrat pomeni piko na i.

 

Primož, dekleta rada povedo, da se jim zdi zelo dobro imeti za trenerja nekoga, ki ima s tekmovanjem v skokih tudi osebne izkušnje. Ali ste pred njihovimi tekmovanji enako živčni, kot ste bili pred svojimi?

Primož: Ne, še bolj. Skoki so individualen šport, in ko sem bil sam tekmovalec, me uspeh ali neuspeh nekoga drugega ni toliko vrgel iz tira kot sedaj. Vsaki posebej želiš, da uspe in z njimi sočustvuješ. Kljub temu, da gre za individualen šport, smo namreč ekipa.

 

Nekatera dekleta iz reprezentance ste bolj izkušena, za vami so že dolga leta tekmovanj ter zimske olimpijske igre leta 2014. Ali menite, da vam dolgoletne izkušnje dajejo prednost pred manj izkušenimi tekmicami?

Maja: Zagotovo ti večletne izkušnje dajo neko samozavest, navadiš pa se tudi na rutino nastopanja na tekmah ter se manj obremenjuješ z določenimi nepomembnimi stvarmi. Tako da je zagotovo lažje z leti, kar pa ne pomeni vedno boljših rezultatov.

Katja: Poleg tega je pri skokih seveda najpomembnejša trenutna forma. Čeprav smo nekatere že tekmovale na olimpijskih igrah 2014, menim, da zaradi tega nimam nujno prednosti. Kot na vsakem tekmovanju bo na OI nastopalo samo 35 tekmovalk, ki se takrat najbolje izkažejo.

 

Kakšni so bili občutki, ko so ženski smučarski skoki končno postali tudi olimpijska disciplina? Ali vam to daje kaj več zagona in motivacije?

Špela: Bile smo zelo vesele, da se je končno zgodil nek premik. Ko šport postane olimpijska disciplina, se veliko stvari spremeni na bolje in šport začne napredovati iz leta v leto. To upanje, da se bodo ženski smučarski skoki razvili do določenega visokega nivoja, mi daje še več zagona in motivacije.

Ema: Motivacija in zagon sta bila prisotna že prej, seveda pa je to neka pika na i ter dodana vrednost in predvsem premik v pozitivno smer za uveljavljenost ženskih smučarskih skokov. Vendar pa vedno rečem, da smo skakalke športnice, ki zares skačemo samo zaradi sebe – menim, da je to občudovanja vredno.

 

Letošnja sezona je olimpijska in zaradi tega še posebno zanimiva in pestra. Kaj si od sezone obetate?

Nika: Kot prvo to, da bi odlično skakala v svetovnem pokalu. Največja želja pa je seveda povezana z olimpijskimi igrami – najprej mi mora uspeti uvrstitev na njih, potem pa si bom upala govoriti za naprej.

Urša: Tudi jaz si najbolj od vsega želim uvrstitve v ekipo, mislim, da je to želja prav vsake skakalke. Želim pa si tudi, da bi bila letošnja sezona boljša od lanske ter da bi se pred tem odlično izkazala predvsem na tekmovanju na Ljubnem. To lahko dosežem s tem, da dam na vsakem treningu vse od sebe, na tekmah pa iztržim maksimum, ki sem ga v tistem trenutku sposobna.

 

Sten, kot trener ste z dekleti letos že četrto leto. Ali so bili letošnji treningi in priprave kaj drugačne, glede na to, da gre za olimpijsko sezono?

Sten: Priprave niso bile znatno drugačne, smo pa vnesli manjše novosti v kondicijski trening, opravili več skokov na skakalnicah ter za trening uporabili več objektov kot v prejšnjih letih. Menim, da je potrebno priprave vsako leto nadgrajevati, saj to prinaša tudi izboljšanje.

 

Pred olimpijskimi igrami v Južni Koreji vas najprej čaka tekmovanje na Ljubnem. Vaš trener Stane Baloh trdi, da je Ljubno za dekleta to, kar je Planica za fante, zagotovo pa ljubensko tekmovanje za vse vas predstavlja neke vrste spektakel. Ali je skakati tam kaj lažje, ker gre za domač in že poznan teren z ogromno domačimi navijači? Ali je morda v tem primeru pritisk še večji?

Ema: Jaz delujem tako, da več, kot je pritiska, več je adrenalina in boljše opravim svojo nalogo. Seveda pa ti množica domačih navijačev da še dodatni zagon.

Maja: Zagotovo je v prvi vrsti večji užitek tekmovati zaradi vzdušja, ki ga naredijo navijači. Vse punce smo mnenja, da je to najlepša tekma v svetovnem pokalu. Po eni strani je takrat res malo več treme, vendar je to tista pozitivna trema, ki te še dodatno spodbudi ter velikokrat izboljša tako skoke kot rezultate.

Špela: Naša želja za Ljubno je, da bi tudi letos skušale osvojiti stopničke, kot sva to z Majo storili predlani. Nobena izmed nas ne ve, kako se bo sezona odvila, ampak na domači tekmi je prisotna neka dodatna energija, zaradi katere lahko lažje izvlečeš maksimum kot pa kje drugje.

 

Imate kakšno posebno sporočilo za vse navijače, ki vas bodo februarja spremljali na Ljubnem?

Nika: Želim jim sporočiti, naj navijajo za nas tako kot vsa ta leta. Predvsem pa naj navijajo na vseh tekmah tako močno, kot to vsakokrat počnejo na Ljubnem.

Katja: Ljubno je ena izmed mojih najljubših skakalnic in to predvsem zaradi navijačev, ki se jih tam zbere največ. Upam, da nas pridejo tudi letos pozdravit v tako velikem številu, saj nam to resnično da še dodatna krila.